MIKE CRAWFORD

Londonski fotograf Mike Crawford že nekaj let fotografira slovenske umetnike, ki prihajajo v londonsko rezidenco v četrti Shoreditch in Jaša Koceli je bil zadnji, preden je obsežno zbirko portretov spravil skupaj in pripravil razstavo Portreti iz Shoreditcha, ki bo v ljubljanskem Kinu Šiška od 15. junija do 15. julija 2016.

Foto: Mike Crawford. 

  • 052-Jasa_Koceli052-Jasa_Koceli
  • ea0ef85e-5d73-4c56-a97f-e9bba76205fbea0ef85e-5d73-4c56-a97f-e9bba76205fb

INTERVJU

Intervju z Gregorjem Butalo za časopis Dnevnik.

https://www.dnevnik.si/1042733986

 

Jaša Koceli, režiser: V gledališču iščem predvsem stik

Med mlajšimi režiserskimi imeni, ki so se v zadnjih letih začela uveljavljati na domačih gledaliških odrih, je Jaša Koceli vsekakor med bolj opaznimi – nemara tudi zaradi izrazite pozornosti, ki jo namenja vizualni zasnovi svojih predstav. Nase je sicer med drugim opozoril z več projekti v Gledališču Glej in dvema režijama v Mestnem gledališču ljubljanskem, Café Dada (2013) in Do zadnjega diha: Zdaj (2014), lani je denimo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru postavil Grumov ikonični Dogodek v mestu Gogi ter plesno predstavo Meso srca v SNG Opera in Balet Ljubljana, pred dnevi pa je na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana premiero doživela mladinska glasbena predstava Neli ni več, ki je deležna izvrstnih odzivov.

V zadnjih letih ste kar precej režirali, in to dokaj raznolike projekte. Kaj je tisto, kar vas trenutno v gledališču najbolj zanima?
Srce gledališča in največja fascinacija v njem je zame brez dvoma igralec. In dosedanjo pot, čutim pa, da bo tako tudi v prihodnosti, vidim zlasti kot iskanje načinov, kako bi skupaj z igralci dosegel kar največ. Pri meni je tako, da mi ogromno stvari v zvezi s predstavo pride na misel, še preden sploh začnemo vaje – vizualni elementi, literarne in filmske reference, mnoge zamisli... Kar je sicer čisto v redu, toda lahko se zgodi, da začne potem v procesu vse to dušiti samo uprizoritev. Zato se v času vaj ukvarjam predvsem s tem, kako bi te vsebine, ki so rezultat študija, raziskovanja in priprave, postopoma prilagodil in ohranil tisto, kar se potrdi skozi igralca. Izjemno me zanimata tudi luč in celostna estetika predstave, toda med procesom se najbolj osredotočam na igralce.

Vam pri tem kaj pomaga, da imate precej stalno zasedbo sodelavcev?
Ekipa, s katero delam, je moja druga družina. Scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, avtor glasbe Miha Petric – to je moj trojček, kot rečem, s katerim sem ustvaril čisto vse predstave doslej in upam, da bo tako še naprej. Ves čas delam s fotografinjo Mankico Kranjec, zelo veliko tudi z dramaturginjo Evo Mahkovic. Rastemo skupaj, smo iz iste generacije, z vsakim projektom se nam pridruži še kdo. Režiser je le eden izmed sodelujočih pri uprizoritvi in drugim rad puščam njihov kreativni prostor, ki je seveda včasih širši, drugič ožji. Iščem pa predvsem stik – kajti to, da nekaj naredimo skupaj, je v gledališču najlepše.

Ko ste že omenili generacijo – po koncu študija ste najprej režirali v Gledališču Glej, kjer ste bili eno leto tudi rezident. Rezultat rezidence je bil precej obsežen projekt Nemo mesto, v katerem so sodelovali gledališčniki, pesniki in filmarji iz več evropskih mest in bi ga nemara lahko označili tudi kot premislek neke generacije.
Drži, Nemo mesto je bil projekt, ki je bil zavestno narejen kot generacijski, vendar morda ne toliko iz neke potrebe po tem, da bi artikuliral svojo generacijo, ki jo v resnici čutim kot zelo razpršeno in ohlapno, temveč prav iz radovednosti, ali sploh obstaja kaj, kar bi jo določalo. Odgovori, ki smo jih pri tem našli, so bili zelo mešani. Občutek imam, da smo sicer naleteli na določene poteze, ki pa so vezane bolj na čas kot na generacijo kot tako, in pravzaprav me ta vprašanja v ožjem smislu ne zanimajo več. Je pa seveda vselej prijetno, če imaš možnost v predstavi razviti neko svojo idejo – v tem primeru recimo to, da se besedilo napiše povsem na novo, da ga sestavlja poezija in da pri tem sodelujejo umetniki iz vse Evrope. Sicer pa se ti v gledališču vedno odpira širok nabor možnosti in vselej lahko nekaj na novo raziščeš ali narediš. Privlači me to, da lahko avtorsko ustvarjam – v smislu, da vsebine adaptiram, sestavim po svoje ali postavim na oder nekaj, kar v osnovi ni gledališka snov.

Vam je to ljubše od dela z že izgotovljenim dramskim besedilom?
Gre za nekaj drugega: v primeru, da neki tekst že sam po sebi dobro deluje, sem včasih čisto oropan idej, kaj naj z njim sploh še naredim. V besedilu namreč vselej iščem neko luknjo, ne v smislu, da bi bil slabo napisan, ampak da lahko kot avtor vanj vstopim in vzpostavim dialog z njim, ne pa da sem zgolj nekakšen porodničar. Ta odprtina lahko nastane zaradi sloga teksta, časovnega odmika ali česa drugega. Za veliko sodobnih besedil se mi zdi, da jih je treba realizirati ravno tako, kot so napisana, kar občutim kot problem.

Zanimivo, da je lahko moteče, če je besedilo predobro...
V gledališču je eno, kar človek na odru govori, še pomembneje pa je, v kakšnem stanju je in kaj doživlja, torej kako govori. Tudi banalno besedilo lahko na odru poveš vrhunsko, če imaš pri tem pravo intenco, če si v pravi situaciji. Prav tako lahko odličen tekst zveni zelo dolgočasno, kadar tega ni.

Obe predstavi, ki ste ju zrežirali v Mestnem gledališču ljubljanskem, to sta bili Café Dada in Do zadnjega diha: Zdaj, sta nastali po vnaprej danih motivih, namreč na podlagi del prvih dadaistov ter znamenitega Godardovega filma. Je šlo pri tem za neke vrste hommage?
Gotovo je šlo pri teh predstavah tudi za poklon, to se zgodi že z izborom snovi kot take. Zamisel za Café Dada sem dobil že na akademiji pri obravnavanju dadaizma v gledališču in vse od takrat sem si želel narediti večer v Cabaretu Voltaire. V obeh omenjenih primerih sem šel pred začetkom študija v izjemno obsežen raziskovalni proces, sprva sam in potem še z ekipo; pri tem je seveda šlo tudi za premislek zapuščine dade oziroma Godarda. Pravzaprav si pri vsaki predstavi odprem neko vzporedno polje inspiracijske raziskave – včasih neposredno, da se zdi kot hommage, včasih gre za kakšne druge vsebine, ki so mi v oporo kot ustvarjalcu. Pri pripravi predstave Neli ni več v Lutkovnem gledališču Ljubljana smo na primer brali različne avtobiografije glasbenikov in gledali dokumentarne filme, da smo ugotavljali, kaj dejansko pomeni stati na odru kot glasbenik – o čem razmišljaš, v kaj moraš verjeti... Igralci so začeli že jeseni vaditi kot bend, naredili smo tudi videospot, posneli dve skladbi v studiu in vse to je pri oblikovanju predstave zelo pomagalo. Tudi zaradi tega nenehnega intelektualnega pogona imam rad gledališče: ker se moraš vseskozi odpirati novim stvarem, prisluhniti materialu, ki ga oblikuješ. To ti omogoča, da si ves čas nad nečim očaran.

Kaj vas je sicer najbolj zaposlovalo pri predstavi Neli ni več?
V tem projektu je bil ključen Miha Petric, ki je napisal avtorsko glasbo, besedila skladb pa je prispeval pesnik Gašper Torkar. Osnovna zamisel drame je, da gledalec spremlja vajo benda, na kateri se izrisujejo napeti odnosi med njenimi člani in sliši glasba, ki jo skupaj ustvarjajo. Besedilo je precej preprosto, vendar ima ganljivo zgodbo. Dialoge smo postopoma skoraj povsem spremenili, da so igralci lahko razvili živost likov, ohranili pa smo situacije. Ker se vse zgodi v enem samem prostoru, smo morali ustrezen vizualni jezik šele poiskati, saj smo imeli ambicijo preseči podobo predstave, ki jo implicira besedilo. Bližnjic ni nikoli, pri nobenem projektu; vesel sem že, če je bazen možnosti, v katerem se kopamo med procesom, dovolj velik.

TOMAŽ PANDUR

Včeraj sem imel premiero in včeraj je odšel Tomaž.

Ves čas mi odzvanja v glavi njegov lep, globok glas z gledališke vaje in njegove izjemno artikulirane misli, prepojene s poetičnimi podobami. Najboljše je bilo še pred njim. Zdaj ne bomo videli, kako bi odsanjal svet skupaj z Márquezom ali kako bi izgledal film, ki bi ga posnel.

Nekaj mesecev sem z njim delil nastajanje Fausta, prebedel z njim in ekipo dolge noči, da smo naredili najboljše, kot smo zmogli, ker nam zaradi njega nič ni bilo težko. V sebi je nosil ogenj in izgoreval je v energiji, ki jo je vlagal v proces, v bogastvo vaj. Dajal je vse, kar je imel. Občudoval sem njegovo sposobnost čudenja in navduševanja, njegovo otroško veselje in igrivost, njegovo senzibilnost, njegov pesniški zanos in neomajno vero v svoje notranje podobe. Njegovo toplino in prijateljstvo, ki ju je podaril drugemu odprtemu srcu. Njegovo izjemno profesionalnost in nepopustljivost, ki sta zaveza za nas, ki bomo delali naprej.

Odšel je z Learom. Imel sem srečo videti njegovo predzadnjo predstavo, atenskega Leara. Ta predstava je ena najmočnejših, kar sem jih doživel. Intenzivno mislim nanj in se mu poklanjam. Podobe naših skupnih mesecev so tako prekleto žive. Kot pravi v svojem zadnjem televizijskem nastopu, tudi jaz srčno upam, da bo življenje slovenskega Fausta še dolgo.

Ko smo se prvič s faustovsko sceno prestavili v Križanke, je sonce magično poseglo v prostor in rad se ga bom spomnil, kako se sprehaja po nastajajočem svetu predstave z nenačrtovano pomočjo ugašajočega neba, ki se oglaša kot v poklon njegovim svetovom, njegovim predstavam, v katerih je bila vedno vrhunsko, skoraj popolno postavljena luč. Ena najboljših na svetu.

Bil je senca, ki se dotika neizrekljivega in eden izmed tistih, ki se najdlje iztegnejo proti svetlobi in jo morda za hip ukradejo.

Iskreno sožalje Liviji in vsem najbližjim, igralcem, ki jih je ljubil, čudoviti ekipi sodelavcev, gledališču.

Hvala za tvoje svetlobe, Tomaž.

IMAG0087small

IMAG0131small

IMAG0156small

#HEŠTEG: PLESIŠČA

Prvi spot novega benda #hešteg - Plesišča! 

 

KREATIVNI URBANI STROJ

IMAG0499

 

Nekaj je na teh sladoledkih, ki se jih dobi med odmori in pred predstavami. Hecen običaj in prisrčno dejstvo, da je sredi visokega metropolitskega kapitalizma v londonskih gledališčih nekdo, ki drži na pladnju ali v škatli majhne posodice sladoleda. Ne potrebuješ veliko dni, da mesto začutiš kot neusmiljeno šarmantno. Lahko se zgodi marsikaj. Arhitektura, pogledi na Temzo, rdeči Routemasterji v novi izvedbi ali pa kreativnost, ki se čuti tako intenzivno, da jo skorajda zavonjaš. Začara te lahko tudi hitrost mestnega vrveža, ki povzroča težko opisljivo kombinacijo zadetosti in skoncentriranosti med premikanjem v množici. Ne, to mesto ni za speče ljudi, iz njih naredi stroje z več prestavami. V primeru, če želijo držati korak, seveda.

Zaradi dolžine tokratnega obiska Londona, ki je pomenil enomesečno umetniško rezidenco za raziskovanje novih gledaliških projektov, ki jih načrtujem, sem si lahko privoščil ukrojiti korak po meri prebivalca in ne turista ali fena, kar je prvovrstni prestiž. Priložnost sem izkoristil za oglede številnih predstav, razstav in sprehode po četrtih, ki jih še nisem poznal. Srečal sem se tudi s številnimi slovenskimi in angleškimi umetniki in ustvarjalci, ki gradijo svoje kariere na Otoku. Vse skupaj je bil kot dolg zmenek z velikim znancem in potovanje po njegovem fascinantnem organizmu.

Premagovanje nezanemarljivih razdalj lajšajo genialne aplikacije mestnega prometa, preko katerih kot kakšen policijski nadzornik z GPS natančnostjo spremljaš, kje se nahaja bus ali taksi, ki ga čakaš. Vsaka mestna četrt ima svoj značaj in logiko ureditve, vsaka zase je celota in hkrati odprta navzven k sosednji. Nikjer pa ni tako, kakor se mesto odpre na Reki, kjer se združijo tokovi vode, vetra in neba in kjer London v resnici kraljuje in se z razlogom brez skromnosti razkaže. Ko z enim pogledom zajameš celotno panoramo od Tate Moderna na desnem bregu do Walkie Talkieja in ovalne Gherkin v finančni četrti City, začutiš seksi urbano geometrijo in silovit pretok energije.

Londonska gledališka scena je skorajda nepregledna. Vsak dan se odvije na stotine različnih predstav, od velikih komercialnih na West Endu preko delno subvencioniranih velikih hiš, majhnih neodvisnih gledališč in še manjših odrov nad pubi, do zanimivih lokacij na prostem ali celo predstavic v preprostih sobah. Vsak dan je lahko nov dan za lovljenje najbolj vitalnega ali vznemirljivega na odrih. Na mojih pohodih je bila to verjetno zadnja plesna stvaritev Akrama Khana Until the lions v okroglem prizorišču Roundhouse s svojo energičnostjo in virtuoznostjo.

IMAG052

Produkcijski dizajn na sceni je zelo dober, scenografije in kostumi so na visokem nivoju, luč vrhunska. Nekatere stvari sem videl tudi prvič, verjetno ne bom pozabil prizora iz predstave Kakor vam drago Williama Shakespearja v Nacionalnem gledališču v dvorani Olivier, kjer se na koncu prvega dejanja skorajda celotna pisarniška scenografija Lizzie Clachan dvigne v zrak in stoli in mize postanejo gozd s fantastično osvetlitvijo.

Dan pomeni delo. Tipična pisarna ima ogromna okna, skozi katera prodre naravna svetloba v velik skupni prostor, kjer so množice zaposlenih prilepljene na zaslone. Na ulicah se dela ravno tako kakor v pisarnah. Prepolne hipsterske kavarne, kjer ljudje sestankujejo, surfajo po internetu in srkajo lokalno praženo kavo. Kosila za sabo so na voljo na vsakem koraku, verige tipa Pret-a-Manger pa na novo vzpostavljajo pojem hitre prehrane z zdravimi in svežimi izbirami. Pregovorna vljudnost je resnična, čaj odličen, design oglaševanja, notranje opreme in urbane pokrajine je na zavidljivem nivoju in street art je fenomenalen, tu so pustili svoj pečat praktično vsi največji ulični umetniki. Legendarno muhasto vreme ima s svojo nestalnostjo svoje predvidljivosti. Večjim nevšečnostim se da izogniti, če imaš s sabo dežnik. Hujši problem je veter, ki z roko v roki s padavinami lahko povzroči hujše preglavice. Ljudje so bolj odporni na mokroto, prenesejo več mrazu, kar je evidentno ob vseh tekačih po londonskih ulicah, ki so pri nekaj stopinjah nad ničlo veselo v kratkih majicah in hlačah.

Samoumevna hipnotičnost neprekinjenega mestnega pretoka ljudi in energije se za trenutek zazdi kot privid, ko se z vlakom zapelješ iz mesta in vse, kar vidiš, so žareče zeleni travniki z zdolgočasenimi bandami ovc, ki se izrisujejo kot fotogenična fatamorgana. Ne, London ni Anglija. Kot vsaka prestolnica se dela, kot da je sam zase svet. Samozadosten, nepretenciozen in izrazito dinamičen. Pač eno izmed mest, kjer se stikajo kontinenti. Z vsem presežnim in nadležnim, ki pride zraven.

V zadnjih letih je London dobil kar nekaj novih visokih stavb, na čelu z najbolj prepoznavno lepotico na južnem bregu – Črepinjo, s tristo desetimi metri najvišjo stavbo Evropske unije, ki je v trenutku postala ikona. Nova drzna in premišljena stavba ne pomeni samo prepoznavnosti mesta v tujini, ampak premika miselne mehanizme njegovih meščanov, širi glave, pospešuje utrip misli in vzbuja nezavedni ponos. Mesto brez sodobnih arhitekturnih rešitev hira in se spotika, skozi čas začne tarnati in njegovi meščani lahko postanejo naveličano samozadostni in pesimistični. Vse se vrti in nič se ne spremeni, medtem ko svet divja za vogalom in se vsak dan dogajajo fantastične in vznemirljive zgodbe.

Vendar London ni avantgardna arhitekturna meka, saj se sodobnim posegom velikokrat upirajo, čeprav jih še kako potrebujejo. Znani so spori med Princem Charlesom in rešitvami znanega arhitekta Richarda Rogersa, saj je valižanski princ večkrat posredno ali neposredno preprečil gradnjo po njegovih načrtih. Sam goji simpatije do arhitekture, kot je včasih bila in skorajda sovraži sodobne rešitve, kar je že večkrat tudi javno izrazil. Je podpornik romantičnega predmestja nizke gradnje in redkejše poselitve. Verjamem, da bo Rogersova vizija prihodnosti mesta zmagala in hkrati ne bo porušila identitete in zaledja, ampak ju samo spremenila. Gotovo je, da se bodo mesta prihodnosti širila in dvigala in s svojim razvojem gnala naprej tudi podeželje, ljudi in državo.

as-you-like-i

Konkurenca v gledaliških krogih je skorajda neznosno velika. V svetu agentov, provizij in avdicij krožijo številni. Največ je tistih, ki iščejo priložnost, se komaj prebijajo in imajo poleg gledališke kariere tudi eno ali celo več služb. Potem so tu tisti bolj in manj uveljavljeni, nad njimi pa so seveda zvezdniki, ki jih ljudje poznajo po filmih ali po oddajah na televiziji in so tudi garancija za razprodane predstave. Gledališče je za mnoge odskočna deska v šovbiznis. Prednost ogromnega bazena nadarjenih umetnikov je gotovo ta, da je za posamezen projekt na voljo velika izbira igralcev. Zanimiva je bila recimo mladoletna zasedba v predstavi The Herons Simona Stephensa v Lyric Hammersmithu, kjer so osnovnošolski otroci med sabo igrali krute igrice. V vlogah so bili zelo dobro zasedeni mladostniki, ki so na pogovoru po predstavi vsi po vrsti omenjali svoje agente. Tako mladi, pa že vpeti v posel. Pri nas si težko predstavljam, kako bi lahko prišli do takšne mlade in za predstavo natančno izbrane zasedbe.

Dobil sem občutek, da se britanski igralci zelo radi naslanjajo na tekst, da jim ta osmišlja esenco lika, ki ga oživljajo na odru. Da so besede tisto, kar gledališče v resnici je, da tudi odnos med igralci na odru v osnovi predstavljajo besedilo, replike. Občutki igralcev in sama zgodba so pred mislijo uprizoritve, govor je pred telesi. Avtorstvo režiserja je zelo subtilno, v ospredju je pisec besedila. Seveda je to preveč splošna opazka in jo je pri tolikšni produkciji zlahka spodbiti, vendar jo vseeno podpišem. Ob ogledu številnih predstav sem si večkrat rekel, da imamo v Sloveniji kvalitetno in raznoliko gledališče.

Posamezne igralske stvaritve so me prevzele s svojo silovitostjo in artikuliranostjo. Iz misli mi nekaj časa ni šel Marc Wootton iz predstave Bull Mikea Bartletta v Young Vicu, ki je bil izjemno prepričljiv v vlogi pisarniškega delavca pred odpovedjo, ko se je zagrizeno in panično boril z negotovostjo. Vsi gledalci, ki smo bili postavljeni na tribune v obliki ringa, smo empatično opazovali, kako se poti, trese, bori in obupuje. Igralec, za katerega se bo gotovo še slišalo.

Zelo specifično poslastico so pripravili v Royal Courtu za svojo šestdeseto obletnico s povabilom gledališki legendi – Caryl Churchill je poleg Toma Stopparda verjetno največja še živeča britanska dramatičarka. Stara je 77 let in je še vedno izjemno aktivna. Tokrat so uprizorili njen najnovejši komad Escaped Alone, kjer nastopajo štiri starejše ženske, ki se dobijo zadaj na vrtu na čaju in se pogovarjajo o vsakdanjih vsakdanjostih, vsake toliko pa se ena izmed njih vstane in znotraj abstraktnega svetlobnega okvirja cinično in duhovito govori o svetu po apokalipsi. Očarljivo in vznemirljivo doživetje.

IMAG0453

Samozavest črpa London iz svojega hitrega tempa in gostote ljudi, ki tu živijo. Stkana je tudi iz multikulturnosti in ponudbe storitev, pa tudi s cenami nepremičnin. Ja, to mesto nosi glavo visoko. Kot center sveta ponuja obiskovalcu vse možnosti in hkrati grozi, da bo zdrobilo njegovo zmožnost obdelave podatkov.

Med bivanjem v mestu ni časa in prostora za refleksijo in s tem tudi za depresijo ali slabo voljo. Mesto zahteva polno koncentracijo in neskončne kroge dela, dela in še enkrat dela. Je čudovit človeški stroj, ki melje ideje in rojeva nove zamisli. Užitek v majhnem sladoledu med predstavo je kot majhna topla šala, ki odzveni med divjimi žilami sodobnega Londona in sporoča: just take what you get.

SNEMANJE V STUDIU

Ekipa predstave Neli ni več je v Snemalnem studiu Hobbit z glasbenim producentom Jernejem Kržičem posnela dve skladbi, ki bosta kmalu začeli pot po radijskih valovih. 

  • IMAG0923IMAG0923
  • IMAG0934IMAG0934
  • IMAG0987IMAG0987
  • IMAG0998IMAG0998

 

VIDEOSPOT

Za predstavo Neli ni več smo snemali videospot. 

Foto: Mankica Kranjec

  • 046SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec046SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec
  • 054SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec054SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec
  • 060SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec060SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec
  • 081SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec081SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec
  • 130SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec130SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec
  • 170SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec170SMALL_Hesteg_snemanje_spota_foto_Mankica_Kranjec

NOV PROCES

Fotografije z uvodne vaje za predstavo Neli ni več Lutza Hübnerja v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Foto: Mankica Kranjec

  • 02SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec02SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec
  • 05SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec05SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec
  • 10SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec10SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec
  • 22SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec22SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec
  • 26SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec26SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec
  • 28SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec28SMALL_vaja1_Neli_ni_vec_foto_Mankica_Kranjec