POMONA TEASER

LUKNJA SREDI MESTA

Še en teden do premiere Pomone. Cikel fotografij Mankice Kranjec z naslovom Luknja sredi mesta. 

  • 01DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 53401DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 534
  • 02DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec_800_x_53402DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec_800_x_534
  • 06DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 53406DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 534
  • 08DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 53408DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 534
  • 09DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 53409DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 800 x 534
  • 13DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 1 800 x 53413DRAMA_small_Pomona_foto_Mankica_Kranjec 1 800 x 534

ZAČETEK SEZONE

V ponedeljek, 5. septembra 2016 je bila uvodna vaja za predstavo Pomona v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. V njej bodo nastopili igralci Eva Jesenovec, Bojan Emeršič, Nik Škrlec, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Iva Babić in Primož Vrhovec. 

Foto: Mankica Kranjec

  • 01small_Pomona_1vaja_foto_Mankica_Kranjec01small_Pomona_1vaja_foto_Mankica_Kranjec
  • 03small_Pomona_1vaja_foto_Mankica_Kranjec03small_Pomona_1vaja_foto_Mankica_Kranjec

SEZONA 2016/2017

V sezoni 2016/2017 bo Jaša Koceli sodeloval v štirih večjih projektih v treh institucionalnih gledališčih:

Pomona (SNG Drama Ljubljana, premiera v novembru 2016),

Julka in Janez (SNG Opera in balet Ljubljana, premiera v januarju 2017),

Male kraljice (Lutkovno gledališče Ljubljana, premiera v marcu 2017),

Simfonija otožnih pesmi (SNG Opera in balet Ljubljana, premiera v aprilu 2017).

0 seznam small

TRAILER NELI NI VEČ

Nov trailer za predstavo Neli ni več in istoimenski komad.

Video: Gregor Gobec

 

2016 Neli ni več / Nellie Goodbye TRAILER from Jasa Koceli on Vimeo.

MIKE CRAWFORD

Londonski fotograf Mike Crawford že nekaj let fotografira slovenske umetnike, ki prihajajo v londonsko rezidenco v četrti Shoreditch in Jaša Koceli je bil zadnji, preden je obsežno zbirko portretov spravil skupaj in pripravil razstavo Portreti iz Shoreditcha, ki bo v ljubljanskem Kinu Šiška od 15. junija do 15. julija 2016.

Foto: Mike Crawford. 

  • 052-Jasa_Koceli052-Jasa_Koceli
  • ea0ef85e-5d73-4c56-a97f-e9bba76205fbea0ef85e-5d73-4c56-a97f-e9bba76205fb

INTERVJU

Intervju z Gregorjem Butalo za časopis Dnevnik.

https://www.dnevnik.si/1042733986

 

Jaša Koceli, režiser: V gledališču iščem predvsem stik

Med mlajšimi režiserskimi imeni, ki so se v zadnjih letih začela uveljavljati na domačih gledaliških odrih, je Jaša Koceli vsekakor med bolj opaznimi – nemara tudi zaradi izrazite pozornosti, ki jo namenja vizualni zasnovi svojih predstav. Nase je sicer med drugim opozoril z več projekti v Gledališču Glej in dvema režijama v Mestnem gledališču ljubljanskem, Café Dada (2013) in Do zadnjega diha: Zdaj (2014), lani je denimo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru postavil Grumov ikonični Dogodek v mestu Gogi ter plesno predstavo Meso srca v SNG Opera in Balet Ljubljana, pred dnevi pa je na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana premiero doživela mladinska glasbena predstava Neli ni več, ki je deležna izvrstnih odzivov.

V zadnjih letih ste kar precej režirali, in to dokaj raznolike projekte. Kaj je tisto, kar vas trenutno v gledališču najbolj zanima?
Srce gledališča in največja fascinacija v njem je zame brez dvoma igralec. In dosedanjo pot, čutim pa, da bo tako tudi v prihodnosti, vidim zlasti kot iskanje načinov, kako bi skupaj z igralci dosegel kar največ. Pri meni je tako, da mi ogromno stvari v zvezi s predstavo pride na misel, še preden sploh začnemo vaje – vizualni elementi, literarne in filmske reference, mnoge zamisli... Kar je sicer čisto v redu, toda lahko se zgodi, da začne potem v procesu vse to dušiti samo uprizoritev. Zato se v času vaj ukvarjam predvsem s tem, kako bi te vsebine, ki so rezultat študija, raziskovanja in priprave, postopoma prilagodil in ohranil tisto, kar se potrdi skozi igralca. Izjemno me zanimata tudi luč in celostna estetika predstave, toda med procesom se najbolj osredotočam na igralce.

Vam pri tem kaj pomaga, da imate precej stalno zasedbo sodelavcev?
Ekipa, s katero delam, je moja druga družina. Scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, avtor glasbe Miha Petric – to je moj trojček, kot rečem, s katerim sem ustvaril čisto vse predstave doslej in upam, da bo tako še naprej. Ves čas delam s fotografinjo Mankico Kranjec, zelo veliko tudi z dramaturginjo Evo Mahkovic. Rastemo skupaj, smo iz iste generacije, z vsakim projektom se nam pridruži še kdo. Režiser je le eden izmed sodelujočih pri uprizoritvi in drugim rad puščam njihov kreativni prostor, ki je seveda včasih širši, drugič ožji. Iščem pa predvsem stik – kajti to, da nekaj naredimo skupaj, je v gledališču najlepše.

Ko ste že omenili generacijo – po koncu študija ste najprej režirali v Gledališču Glej, kjer ste bili eno leto tudi rezident. Rezultat rezidence je bil precej obsežen projekt Nemo mesto, v katerem so sodelovali gledališčniki, pesniki in filmarji iz več evropskih mest in bi ga nemara lahko označili tudi kot premislek neke generacije.
Drži, Nemo mesto je bil projekt, ki je bil zavestno narejen kot generacijski, vendar morda ne toliko iz neke potrebe po tem, da bi artikuliral svojo generacijo, ki jo v resnici čutim kot zelo razpršeno in ohlapno, temveč prav iz radovednosti, ali sploh obstaja kaj, kar bi jo določalo. Odgovori, ki smo jih pri tem našli, so bili zelo mešani. Občutek imam, da smo sicer naleteli na določene poteze, ki pa so vezane bolj na čas kot na generacijo kot tako, in pravzaprav me ta vprašanja v ožjem smislu ne zanimajo več. Je pa seveda vselej prijetno, če imaš možnost v predstavi razviti neko svojo idejo – v tem primeru recimo to, da se besedilo napiše povsem na novo, da ga sestavlja poezija in da pri tem sodelujejo umetniki iz vse Evrope. Sicer pa se ti v gledališču vedno odpira širok nabor možnosti in vselej lahko nekaj na novo raziščeš ali narediš. Privlači me to, da lahko avtorsko ustvarjam – v smislu, da vsebine adaptiram, sestavim po svoje ali postavim na oder nekaj, kar v osnovi ni gledališka snov.

Vam je to ljubše od dela z že izgotovljenim dramskim besedilom?
Gre za nekaj drugega: v primeru, da neki tekst že sam po sebi dobro deluje, sem včasih čisto oropan idej, kaj naj z njim sploh še naredim. V besedilu namreč vselej iščem neko luknjo, ne v smislu, da bi bil slabo napisan, ampak da lahko kot avtor vanj vstopim in vzpostavim dialog z njim, ne pa da sem zgolj nekakšen porodničar. Ta odprtina lahko nastane zaradi sloga teksta, časovnega odmika ali česa drugega. Za veliko sodobnih besedil se mi zdi, da jih je treba realizirati ravno tako, kot so napisana, kar občutim kot problem.

Zanimivo, da je lahko moteče, če je besedilo predobro...
V gledališču je eno, kar človek na odru govori, še pomembneje pa je, v kakšnem stanju je in kaj doživlja, torej kako govori. Tudi banalno besedilo lahko na odru poveš vrhunsko, če imaš pri tem pravo intenco, če si v pravi situaciji. Prav tako lahko odličen tekst zveni zelo dolgočasno, kadar tega ni.

Obe predstavi, ki ste ju zrežirali v Mestnem gledališču ljubljanskem, to sta bili Café Dada in Do zadnjega diha: Zdaj, sta nastali po vnaprej danih motivih, namreč na podlagi del prvih dadaistov ter znamenitega Godardovega filma. Je šlo pri tem za neke vrste hommage?
Gotovo je šlo pri teh predstavah tudi za poklon, to se zgodi že z izborom snovi kot take. Zamisel za Café Dada sem dobil že na akademiji pri obravnavanju dadaizma v gledališču in vse od takrat sem si želel narediti večer v Cabaretu Voltaire. V obeh omenjenih primerih sem šel pred začetkom študija v izjemno obsežen raziskovalni proces, sprva sam in potem še z ekipo; pri tem je seveda šlo tudi za premislek zapuščine dade oziroma Godarda. Pravzaprav si pri vsaki predstavi odprem neko vzporedno polje inspiracijske raziskave – včasih neposredno, da se zdi kot hommage, včasih gre za kakšne druge vsebine, ki so mi v oporo kot ustvarjalcu. Pri pripravi predstave Neli ni več v Lutkovnem gledališču Ljubljana smo na primer brali različne avtobiografije glasbenikov in gledali dokumentarne filme, da smo ugotavljali, kaj dejansko pomeni stati na odru kot glasbenik – o čem razmišljaš, v kaj moraš verjeti... Igralci so začeli že jeseni vaditi kot bend, naredili smo tudi videospot, posneli dve skladbi v studiu in vse to je pri oblikovanju predstave zelo pomagalo. Tudi zaradi tega nenehnega intelektualnega pogona imam rad gledališče: ker se moraš vseskozi odpirati novim stvarem, prisluhniti materialu, ki ga oblikuješ. To ti omogoča, da si ves čas nad nečim očaran.

Kaj vas je sicer najbolj zaposlovalo pri predstavi Neli ni več?
V tem projektu je bil ključen Miha Petric, ki je napisal avtorsko glasbo, besedila skladb pa je prispeval pesnik Gašper Torkar. Osnovna zamisel drame je, da gledalec spremlja vajo benda, na kateri se izrisujejo napeti odnosi med njenimi člani in sliši glasba, ki jo skupaj ustvarjajo. Besedilo je precej preprosto, vendar ima ganljivo zgodbo. Dialoge smo postopoma skoraj povsem spremenili, da so igralci lahko razvili živost likov, ohranili pa smo situacije. Ker se vse zgodi v enem samem prostoru, smo morali ustrezen vizualni jezik šele poiskati, saj smo imeli ambicijo preseči podobo predstave, ki jo implicira besedilo. Bližnjic ni nikoli, pri nobenem projektu; vesel sem že, če je bazen možnosti, v katerem se kopamo med procesom, dovolj velik.

TOMAŽ PANDUR

Včeraj sem imel premiero in včeraj je odšel Tomaž.

Ves čas mi odzvanja v glavi njegov lep, globok glas z gledališke vaje in njegove izjemno artikulirane misli, prepojene s poetičnimi podobami. Najboljše je bilo še pred njim. Zdaj ne bomo videli, kako bi odsanjal svet skupaj z Márquezom ali kako bi izgledal film, ki bi ga posnel.

Nekaj mesecev sem z njim delil nastajanje Fausta, prebedel z njim in ekipo dolge noči, da smo naredili najboljše, kot smo zmogli, ker nam zaradi njega nič ni bilo težko. V sebi je nosil ogenj in izgoreval je v energiji, ki jo je vlagal v proces, v bogastvo vaj. Dajal je vse, kar je imel. Občudoval sem njegovo sposobnost čudenja in navduševanja, njegovo otroško veselje in igrivost, njegovo senzibilnost, njegov pesniški zanos in neomajno vero v svoje notranje podobe. Njegovo toplino in prijateljstvo, ki ju je podaril drugemu odprtemu srcu. Njegovo izjemno profesionalnost in nepopustljivost, ki sta zaveza za nas, ki bomo delali naprej.

Odšel je z Learom. Imel sem srečo videti njegovo predzadnjo predstavo, atenskega Leara. Ta predstava je ena najmočnejših, kar sem jih doživel. Intenzivno mislim nanj in se mu poklanjam. Podobe naših skupnih mesecev so tako prekleto žive. Kot pravi v svojem zadnjem televizijskem nastopu, tudi jaz srčno upam, da bo življenje slovenskega Fausta še dolgo.

Ko smo se prvič s faustovsko sceno prestavili v Križanke, je sonce magično poseglo v prostor in rad se ga bom spomnil, kako se sprehaja po nastajajočem svetu predstave z nenačrtovano pomočjo ugašajočega neba, ki se oglaša kot v poklon njegovim svetovom, njegovim predstavam, v katerih je bila vedno vrhunsko, skoraj popolno postavljena luč. Ena najboljših na svetu.

Bil je senca, ki se dotika neizrekljivega in eden izmed tistih, ki se najdlje iztegnejo proti svetlobi in jo morda za hip ukradejo.

Iskreno sožalje Liviji in vsem najbližjim, igralcem, ki jih je ljubil, čudoviti ekipi sodelavcev, gledališču.

Hvala za tvoje svetlobe, Tomaž.

IMAG0087small

IMAG0131small

IMAG0156small