RAZBITI SMISEL MESTA

Zgodba ustvarjanja Nemega mesta se približno leto in pol po prvih zametkih počasi izteka. Ostale bodo predstave, ki jim želim še dolgo življenje.

Izhodiščna ideja za projekt je bila želja, da bi spoznal mlade neznane pesniške glasove iz različnih koncev Evrope, jih povabil k pisanju novih besedil, ki bi jih nato v različnih jezikih skupaj s sodelavci pretopili v gledališko trilogijo. Na začetku je bilo precej branja, poslušanja in odkrivanja mladih poetov, veliko nasvetov in priporočil, na koncu pa sem se odločil za devet neuveljavljenih, a nadarjenih pesnikov iz šestih različnih držav.

Poseben izziv je bilo sodelovanje z njimi na daljavo, saj se nismo osebno poznali in z večino smo bili geografsko ločeni. Poslanih je bilo malo morje e-pisem. Pesnikov nisem želel preveč omejevati, kajti pisanje poezije je zelo osebno in občutljivo početje. Na silo se ne da. Postavil sem konceptualna izhodišča in reflektiral vse, kar so mi poslali. S tem se je seveda nekoliko otežila priprava uprizoritvenih besedil, a to izhodišče je bilo sprejeto kot dejstvo in sprejemljivo tveganje že na samem začetku.

Tako je bilo za konkretno gledališko delo znotraj projekta potrebnih veliko imaginacijskih izumov, s katerimi sem širil meje razumevanja lastnega načina dela na odru. Treba se je bilo vreči v material z glavo naprej, tvegati, zaupati, iskati, sprejemati odločitve, narediti podpis in postaviti piko na koncu. Po naravi sem tak, da želim stvari izdelati, tako da smo se trudili, da bi bili kljub eksperimentiranjem s formo in načinom dela končni izdelki izvedbeno in estetsko zaokroženi.

Celoletna rezidenca je bila unikatna izkušnja ustvarjanja, saj se je razlikovala od sicer ustaljenega načina dela v gledališčih. Naredil sem lahko karkoli, kadarkoli, na kakršenkoli način, časa je bilo veliko, zamisli pa brez cenzure. Z vso to svobodo je prišla seveda velika odgovornost, ko sem moral vse svoje ideje tudi izpeljati v okviru zmožnosti: svojega življenja, obsega produkcije in časa ter volje ostalih sodelavcev, brez katerih gledališča ni. Rezidenca je bila zame nekakšna nadaljevalna šola umetniškega menedžmenta. Hitro bi si lahko naložil preveč, a se je vse srečno izteklo.

S projektom nismo želeli odkrivati velike resnice o generaciji Y, temveč raziskovati njene definicije, meje in značilnosti iz različnih perspektiv. Nemo mesto je mozaik vprašanj in misli, ne trudi se iskati popolnoma izdelanih, zaključenih pogledov na stvari, ampak slavi artikulacijo razdrobljenosti. Cilj projekta ni nikoli bil izpostaviti točno določeno idejo, temveč ustvariti svetove okoli različnih osi, ki se hkrati vrtijo. Nemo mesto vidim kot umetniške eseje o moji generaciji in njenem odnosu do sveta skozi kontekst urbanosti. Verjamem, da je biti v mestu in z njim živeti sladko prekletstvo, ki povezuje in razdvaja. Mesto je razbita misel, ki se nikoli dokončno ne konča. In ker se kot misel nikoli ne konča, je tudi njegov smisel do konca odprt in razprt. Ranljiv. Pozabljiv.

Z enim zamahom smo želeli zaobjeti večkulturnost in večjezičnost evropskih metropol in upali, da bi ujeli nekaj malega kozmopolitskega duha tudi v Ljubljani. Kako uloviti duh trenutka in preko pesmi spregovoriti o sebi, o nas? Sporočila pesmi so neulovljiva in velikokrat izgubljena v odtenkih. Kako je potem s predstavo, ki je sestavljena iz samih neulovljivosti teh odtenkov? Kako narediti, da se v besedah čuti življenje z ulice, kako ne preveč obtežiti poetičnih stavkov in pomenov, kako zadržati bistvo pesmi? Veliko je načinov branja predstav, ki so nastale. Zgodba je pripovedovana na več ravneh in veselilo me je, ko je gledalec našel svoj odmev v tem, kar je videl, hkrati pa razumem, če se je kdo izgubil ali razumel na popolnoma drugačen način.

Spopadali smo se s tujimi jeziki, ki so se jih igralci večinoma učili na novo, z razdrobljeno dramaturgijo pesmi in poant, s spajanjem posameznika s pomeni mesta in urbanosti, s kombiniranjem abstraktnega s konkretnim in z iskanjem specifičnega načina igre, ker igralci niso predstavljali določenih likov, ampak so bili sleherniki, ki so v nekem trenutku tvorili skupino, v drugem pa posameznike, ki se odbijajo med sabo kot frnikole. Delo je potekalo zelo intuitivno, saj zaradi sprotnega pisanja pesnikov niti ni bilo časa za refleksijo ali temeljitejšo pripravo strukture besedil.

Čeprav poezijo razumem kot srčiko umetnosti, je zveza med gledališčem in poezijo kot uprizoritvenim besedilom navkljub sorodnosti kontradiktorna. V gledališču ima namreč posebno mesto replika, dialog. Pesmi je težko lomiti na pogovor. Iskali smo rešitve, na kakšen način besede prizemljiti, jih osmisliti skozi telo in dejanje, jih fizično narediti prisotne in resnične.

Najdragocenejše so izkušnje, ki so se že pretopile v lepe spomine: proces priprave projekta skozi različna obdobja, spoznavanje pesnikov, druženje ob njihovem obisku, užitek ob nastajanju in branju nekaj zares dobre poezije, intenzivno delo s predanimi in nadarjenimi igralci, napol družinsko in sproščeno ozračje v Gleju, pripravljenost in vera v delo, zadovoljstvo sodelavcev ob nastalih uprizoritvah, slikoviti in presenetljivi odzivi gledalcev in tesen stik z več kot tridesetimi ljudmi, ki so prispevali svoje znanje in navdih, da smo lahko skupaj spregovorili o mestih, v katerih živimo.

Velika hvala vsem, bilo mi je v čast.

Se vidimo v mestu!

V Ljubljani, 6. novembra 2014

Jaša Koceli, rezident v odhajanju

na most59 foto mankica kranjec