V GOGI

nemo mesto oropanih krikov
celice naših zavesti ki
se mrežijo in tkejo
veliko črno senco
ki nas bo požrla do polnoči
nikoli se ne bomo ponovno rodili
in nikoli ne bomo zares umrli
ždeli bomo po balkonih ponavljanj in iskanj
iskali obraze ki bi zgodbo spremenili

iščemo in izgubljamo
vedno nove ljudi ki nam darujejo
vedno iste razloge
ura tiktaka in polaga prah
na boleče spomine
groza nam odžira bolečino
strah nas je da to ne boli