KREATIVNI URBANI STROJ

IMAG0499

 

Nekaj je na teh sladoledkih, ki se jih dobi med odmori in pred predstavami. Hecen običaj in prisrčno dejstvo, da je sredi visokega metropolitskega kapitalizma v londonskih gledališčih nekdo, ki drži na pladnju ali v škatli majhne posodice sladoleda. Ne potrebuješ veliko dni, da mesto začutiš kot neusmiljeno šarmantno. Lahko se zgodi marsikaj. Arhitektura, pogledi na Temzo, rdeči Routemasterji v novi izvedbi ali pa kreativnost, ki se čuti tako intenzivno, da jo skorajda zavonjaš. Začara te lahko tudi hitrost mestnega vrveža, ki povzroča težko opisljivo kombinacijo zadetosti in skoncentriranosti med premikanjem v množici. Ne, to mesto ni za speče ljudi, iz njih naredi stroje z več prestavami. V primeru, če želijo držati korak, seveda.

Zaradi dolžine tokratnega obiska Londona, ki je pomenil enomesečno umetniško rezidenco za raziskovanje novih gledaliških projektov, ki jih načrtujem, sem si lahko privoščil ukrojiti korak po meri prebivalca in ne turista ali fena, kar je prvovrstni prestiž. Priložnost sem izkoristil za oglede številnih predstav, razstav in sprehode po četrtih, ki jih še nisem poznal. Srečal sem se tudi s številnimi slovenskimi in angleškimi umetniki in ustvarjalci, ki gradijo svoje kariere na Otoku. Vse skupaj je bil kot dolg zmenek z velikim znancem in potovanje po njegovem fascinantnem organizmu.

Premagovanje nezanemarljivih razdalj lajšajo genialne aplikacije mestnega prometa, preko katerih kot kakšen policijski nadzornik z GPS natančnostjo spremljaš, kje se nahaja bus ali taksi, ki ga čakaš. Vsaka mestna četrt ima svoj značaj in logiko ureditve, vsaka zase je celota in hkrati odprta navzven k sosednji. Nikjer pa ni tako, kakor se mesto odpre na Reki, kjer se združijo tokovi vode, vetra in neba in kjer London v resnici kraljuje in se z razlogom brez skromnosti razkaže. Ko z enim pogledom zajameš celotno panoramo od Tate Moderna na desnem bregu do Walkie Talkieja in ovalne Gherkin v finančni četrti City, začutiš seksi urbano geometrijo in silovit pretok energije.

Londonska gledališka scena je skorajda nepregledna. Vsak dan se odvije na stotine različnih predstav, od velikih komercialnih na West Endu preko delno subvencioniranih velikih hiš, majhnih neodvisnih gledališč in še manjših odrov nad pubi, do zanimivih lokacij na prostem ali celo predstavic v preprostih sobah. Vsak dan je lahko nov dan za lovljenje najbolj vitalnega ali vznemirljivega na odrih. Na mojih pohodih je bila to verjetno zadnja plesna stvaritev Akrama Khana Until the lions v okroglem prizorišču Roundhouse s svojo energičnostjo in virtuoznostjo.

IMAG052

Produkcijski dizajn na sceni je zelo dober, scenografije in kostumi so na visokem nivoju, luč vrhunska. Nekatere stvari sem videl tudi prvič, verjetno ne bom pozabil prizora iz predstave Kakor vam drago Williama Shakespearja v Nacionalnem gledališču v dvorani Olivier, kjer se na koncu prvega dejanja skorajda celotna pisarniška scenografija Lizzie Clachan dvigne v zrak in stoli in mize postanejo gozd s fantastično osvetlitvijo.

Dan pomeni delo. Tipična pisarna ima ogromna okna, skozi katera prodre naravna svetloba v velik skupni prostor, kjer so množice zaposlenih prilepljene na zaslone. Na ulicah se dela ravno tako kakor v pisarnah. Prepolne hipsterske kavarne, kjer ljudje sestankujejo, surfajo po internetu in srkajo lokalno praženo kavo. Kosila za sabo so na voljo na vsakem koraku, verige tipa Pret-a-Manger pa na novo vzpostavljajo pojem hitre prehrane z zdravimi in svežimi izbirami. Pregovorna vljudnost je resnična, čaj odličen, design oglaševanja, notranje opreme in urbane pokrajine je na zavidljivem nivoju in street art je fenomenalen, tu so pustili svoj pečat praktično vsi največji ulični umetniki. Legendarno muhasto vreme ima s svojo nestalnostjo svoje predvidljivosti. Večjim nevšečnostim se da izogniti, če imaš s sabo dežnik. Hujši problem je veter, ki z roko v roki s padavinami lahko povzroči hujše preglavice. Ljudje so bolj odporni na mokroto, prenesejo več mrazu, kar je evidentno ob vseh tekačih po londonskih ulicah, ki so pri nekaj stopinjah nad ničlo veselo v kratkih majicah in hlačah.

Samoumevna hipnotičnost neprekinjenega mestnega pretoka ljudi in energije se za trenutek zazdi kot privid, ko se z vlakom zapelješ iz mesta in vse, kar vidiš, so žareče zeleni travniki z zdolgočasenimi bandami ovc, ki se izrisujejo kot fotogenična fatamorgana. Ne, London ni Anglija. Kot vsaka prestolnica se dela, kot da je sam zase svet. Samozadosten, nepretenciozen in izrazito dinamičen. Pač eno izmed mest, kjer se stikajo kontinenti. Z vsem presežnim in nadležnim, ki pride zraven.

V zadnjih letih je London dobil kar nekaj novih visokih stavb, na čelu z najbolj prepoznavno lepotico na južnem bregu – Črepinjo, s tristo desetimi metri najvišjo stavbo Evropske unije, ki je v trenutku postala ikona. Nova drzna in premišljena stavba ne pomeni samo prepoznavnosti mesta v tujini, ampak premika miselne mehanizme njegovih meščanov, širi glave, pospešuje utrip misli in vzbuja nezavedni ponos. Mesto brez sodobnih arhitekturnih rešitev hira in se spotika, skozi čas začne tarnati in njegovi meščani lahko postanejo naveličano samozadostni in pesimistični. Vse se vrti in nič se ne spremeni, medtem ko svet divja za vogalom in se vsak dan dogajajo fantastične in vznemirljive zgodbe.

Vendar London ni avantgardna arhitekturna meka, saj se sodobnim posegom velikokrat upirajo, čeprav jih še kako potrebujejo. Znani so spori med Princem Charlesom in rešitvami znanega arhitekta Richarda Rogersa, saj je valižanski princ večkrat posredno ali neposredno preprečil gradnjo po njegovih načrtih. Sam goji simpatije do arhitekture, kot je včasih bila in skorajda sovraži sodobne rešitve, kar je že večkrat tudi javno izrazil. Je podpornik romantičnega predmestja nizke gradnje in redkejše poselitve. Verjamem, da bo Rogersova vizija prihodnosti mesta zmagala in hkrati ne bo porušila identitete in zaledja, ampak ju samo spremenila. Gotovo je, da se bodo mesta prihodnosti širila in dvigala in s svojim razvojem gnala naprej tudi podeželje, ljudi in državo.

as-you-like-i

Konkurenca v gledaliških krogih je skorajda neznosno velika. V svetu agentov, provizij in avdicij krožijo številni. Največ je tistih, ki iščejo priložnost, se komaj prebijajo in imajo poleg gledališke kariere tudi eno ali celo več služb. Potem so tu tisti bolj in manj uveljavljeni, nad njimi pa so seveda zvezdniki, ki jih ljudje poznajo po filmih ali po oddajah na televiziji in so tudi garancija za razprodane predstave. Gledališče je za mnoge odskočna deska v šovbiznis. Prednost ogromnega bazena nadarjenih umetnikov je gotovo ta, da je za posamezen projekt na voljo velika izbira igralcev. Zanimiva je bila recimo mladoletna zasedba v predstavi The Herons Simona Stephensa v Lyric Hammersmithu, kjer so osnovnošolski otroci med sabo igrali krute igrice. V vlogah so bili zelo dobro zasedeni mladostniki, ki so na pogovoru po predstavi vsi po vrsti omenjali svoje agente. Tako mladi, pa že vpeti v posel. Pri nas si težko predstavljam, kako bi lahko prišli do takšne mlade in za predstavo natančno izbrane zasedbe.

Dobil sem občutek, da se britanski igralci zelo radi naslanjajo na tekst, da jim ta osmišlja esenco lika, ki ga oživljajo na odru. Da so besede tisto, kar gledališče v resnici je, da tudi odnos med igralci na odru v osnovi predstavljajo besedilo, replike. Občutki igralcev in sama zgodba so pred mislijo uprizoritve, govor je pred telesi. Avtorstvo režiserja je zelo subtilno, v ospredju je pisec besedila. Seveda je to preveč splošna opazka in jo je pri tolikšni produkciji zlahka spodbiti, vendar jo vseeno podpišem. Ob ogledu številnih predstav sem si večkrat rekel, da imamo v Sloveniji kvalitetno in raznoliko gledališče.

Posamezne igralske stvaritve so me prevzele s svojo silovitostjo in artikuliranostjo. Iz misli mi nekaj časa ni šel Marc Wootton iz predstave Bull Mikea Bartletta v Young Vicu, ki je bil izjemno prepričljiv v vlogi pisarniškega delavca pred odpovedjo, ko se je zagrizeno in panično boril z negotovostjo. Vsi gledalci, ki smo bili postavljeni na tribune v obliki ringa, smo empatično opazovali, kako se poti, trese, bori in obupuje. Igralec, za katerega se bo gotovo še slišalo.

Zelo specifično poslastico so pripravili v Royal Courtu za svojo šestdeseto obletnico s povabilom gledališki legendi – Caryl Churchill je poleg Toma Stopparda verjetno največja še živeča britanska dramatičarka. Stara je 77 let in je še vedno izjemno aktivna. Tokrat so uprizorili njen najnovejši komad Escaped Alone, kjer nastopajo štiri starejše ženske, ki se dobijo zadaj na vrtu na čaju in se pogovarjajo o vsakdanjih vsakdanjostih, vsake toliko pa se ena izmed njih vstane in znotraj abstraktnega svetlobnega okvirja cinično in duhovito govori o svetu po apokalipsi. Očarljivo in vznemirljivo doživetje.

IMAG0453

Samozavest črpa London iz svojega hitrega tempa in gostote ljudi, ki tu živijo. Stkana je tudi iz multikulturnosti in ponudbe storitev, pa tudi s cenami nepremičnin. Ja, to mesto nosi glavo visoko. Kot center sveta ponuja obiskovalcu vse možnosti in hkrati grozi, da bo zdrobilo njegovo zmožnost obdelave podatkov.

Med bivanjem v mestu ni časa in prostora za refleksijo in s tem tudi za depresijo ali slabo voljo. Mesto zahteva polno koncentracijo in neskončne kroge dela, dela in še enkrat dela. Je čudovit človeški stroj, ki melje ideje in rojeva nove zamisli. Užitek v majhnem sladoledu med predstavo je kot majhna topla šala, ki odzveni med divjimi žilami sodobnega Londona in sporoča: just take what you get.