POMONA

Pomona je naslov nove britanske drame iz leta 2014, katere dogajanje je postavljeno v podzemlje, na temno margino družbe. Pomona je mitično nadrealna vizija družbe, ki jo eden najzanimivejših mladih dramatikov Alistair McDowall izpisuje v žanru trilerja.

 

Mlado dekle Ollie išče pogrešano sestro dvojčico in se ujame v sosledje dogodkov, ki jo potegnejo v skrivno betonsko osrčje mesta, imenovano Pomona. V podzemnem prostoru sodobnega mesta se končajo vse poti in iz njega izvirajo mnoge more. Poigravanje z idejo, da sredi mest, v danem primeru Manchestra, obstajajo skrivni svetovi, je pogosta znanstveno-fantastična tematika, ki pa jo McDowall razvija z vpeljavo igre vlog na podlagi srhljivih zgodb ameriškega avtorja H. P. Lovecrafta (1890−1937), znanega tudi kot »očeta sodobne srhljivke«.

 

McDowall ustvarja svet, ki ne bi deloval tako dobro v nobenem drugem mediju kot v gledališču. V dramsko strukturo vpleta orodja, ki raziskujejo in poudarjajo gledališko specifiko. Pomona ima zelo samosvoj ritem, formo in potrebno igralsko dinamiko, ki so redkost v britanski dramatiki in dobrodošel izziv ustvarjalcem. Prav ta izvirna zasnova je prevzela britansko gledališko javnost ob krstni uprizoritvi leta 2014.

Drama Pomona je kot utrip, podaljšan in nalomljen, ki traja in se nikoli ne konča. Vse slabo je resnično in mesto je lahko peklensko. Kriminalka se pred gledalci odvija v shizofrenem zaporedju. Misli v njej so zelo premišljeno in napeto razpršene (Jaša Koceli).

 

McDowall z ekspresivno močjo v jasno strukturirani igri razkriva temen, pesimističen svet, v katerem so vrednote vprašljive in v katerem osamljena življenja kolobarijo v brezsmiselnih krogih. Legitimen portret urbane družbe v žanru grozljivke 21. stoletja.

 

Gre za detektivsko zgodbo brez detektiva – oziroma za detektivsko zgodbo, v kateri vlogo detektiva prevzame občinstvo. Kaj se dogaja na tem zapuščenem kosu zemlje, o katerem Zeppo pravi, da bo »tko zgledal svet čez par tisoč let«? Kako so s tem (namerno) propadajočim delom mesta povezana izginotja ljudi? Kdo stoji za vsem skupaj? Struktura drame deluje kot zaprt sistem brez izhoda; ki pa morda vseeno obstaja. Kakor morda obstaja izhod iz zagate sodobnega sveta (Eva Kraševec: Kako prekiniti tok kroženja, odlomek iz gledališkega lista).

 

Zahvaljujemo se Deanu Karovu za pomoč pri oblikovanju luči, Žigi Šercerju za učne ure igranja na didžeridu, Janezu Modru (bas kitara) in Janu Severju (klavir) za sodelovanje pri snemanju glasbene opreme. Maticu Kačiču in Maticu Kamnu se zahvaljujemo za vpogled v način igranja D&D.